Široko polje slikarskega spektra in temeljit vpogled v dela starih mojstrov modernizma sta mi predstavila temeljni pomen specifične naloge slikarstva, tj. lepoto umetniškega dela doseči s pomočjo tipne in vidne narave, povezane z globino človeškega duha. Že Leonardo da Vinci je nekoč dejal, da vse vidne stvari izhajajo iz narave, iz njih pa je nato nastalo slikarstvo.
Človek kot duhovno bitje nepretrgoma zaznava svet okrog sebe, toda ker je njegova notranjost izredno spremenljiva, je zato tudi odvisna od veliko dejavnikov, ki ga na življenjski poti spremljajo. Vse pa pravzaprav izvira iz naših misli. Uspešno lahko mislimo le, če so miselne oblike urejene. Isto lahko rečemo tudi za likovne oblike in sisteme. Le če so predmetne oblike urejene, zmoremo zaznavati svet iz čutnega stališča. S pomočjo enih in drugih pa lahko ustvarimo poenoteno sliko vsakdanje stvarnosti v odnosu do likovne ekspresivnosti. Veliko časa sem rabila, da sem se naučila, da tudi v slikarstvu, enako kot v oblikovanju, včasih pomeni »manj več«, toda da zmoreš do tega priti, moraš nenehno vzpostavljati stik s seboj; slike so namreč odraz tvoje razvojne poti; občutek, ko neko delo dovršiš pa je enak občutku resnične osvoboditve. Ob vseh pomislekih, dvomih, ujetosti v nove pristope glede obravnavanja in poglabljanja v morfologijo slike, predvsem kar se tiče aktualnega sodobnega slikarstva, v katerem se odražajo različni novodobni mediji, se zdi, da sama za zdaj ostajam zavezana tradicionalnemu pristopu na slikovno polje. Z vpisom na magisterij slikarstva so se v moji notranjosti začeli tesno prepletati, obenem pa tudi zelo razhajati segmenti smeri, iz katere sem diplomirala, tj. industrijsko oblikovanje, in pa umetnost slikarstva, ki mi je v prvem letniku študija na široko odprla nepoznane sekvence dragocenih slikarskih spoznanj.
V primerjavi s sovrstniki, ki so v tem pogledu že imeli za seboj kopico bogatih izkušenj, kar se tiče likovnih slikarskih zakonitosti, pa sem se sama kar naenkrat počutila pred izjemno preizkušnjo. Bom zmogla v tej bitki premagati samo sebe? Moj lastni jaz, ki ga prežemajo želje po odkrivanju novih sekvenc v mediju, ki sem ga do tistega trenutka gojila samo zase in ki je kar naenkrat stal tam, ves krotek, nebogljen in na široko odprt neskončni razsežnosti duha, ki je že nestrpno čakal, da z vso silovitostjo vstopi v njegovo dimenzijo. Na koncu sem prišla do spoznanja, da mi sebe pravzaprav ves ta čas ni bilo potrebno premagovati, dovolj je bilo zgolj slediti notranjemu toku, se pretakati in prilagajati zavojem. Kot voda, ki deluje povsem ženstveno, a je istočasno neizmerno močna. Voda lahko poruši vsak kamen in skalo. In kaj lahko doseže kamen proti vodi? Nič. Vrzi kamen, pa naj bo še tako velik, v vodo ali celo v morje. Mogoče se bo na kratko spenilo in nastalo nekaj valov. Na koncu pa je vse spet tako, kot je bilo prej. To je moč vode, moč pretakanja. In moč ženske.
Catherina Zavodnik, 2008
Človek kot duhovno bitje nepretrgoma zaznava svet okrog sebe, toda ker je njegova notranjost izredno spremenljiva, je zato tudi odvisna od veliko dejavnikov, ki ga na življenjski poti spremljajo. Vse pa pravzaprav izvira iz naših misli. Uspešno lahko mislimo le, če so miselne oblike urejene. Isto lahko rečemo tudi za likovne oblike in sisteme. Le če so predmetne oblike urejene, zmoremo zaznavati svet iz čutnega stališča. S pomočjo enih in drugih pa lahko ustvarimo poenoteno sliko vsakdanje stvarnosti v odnosu do likovne ekspresivnosti. Veliko časa sem rabila, da sem se naučila, da tudi v slikarstvu, enako kot v oblikovanju, včasih pomeni »manj več«, toda da zmoreš do tega priti, moraš nenehno vzpostavljati stik s seboj; slike so namreč odraz tvoje razvojne poti; občutek, ko neko delo dovršiš pa je enak občutku resnične osvoboditve. Ob vseh pomislekih, dvomih, ujetosti v nove pristope glede obravnavanja in poglabljanja v morfologijo slike, predvsem kar se tiče aktualnega sodobnega slikarstva, v katerem se odražajo različni novodobni mediji, se zdi, da sama za zdaj ostajam zavezana tradicionalnemu pristopu na slikovno polje. Z vpisom na magisterij slikarstva so se v moji notranjosti začeli tesno prepletati, obenem pa tudi zelo razhajati segmenti smeri, iz katere sem diplomirala, tj. industrijsko oblikovanje, in pa umetnost slikarstva, ki mi je v prvem letniku študija na široko odprla nepoznane sekvence dragocenih slikarskih spoznanj.
V primerjavi s sovrstniki, ki so v tem pogledu že imeli za seboj kopico bogatih izkušenj, kar se tiče likovnih slikarskih zakonitosti, pa sem se sama kar naenkrat počutila pred izjemno preizkušnjo. Bom zmogla v tej bitki premagati samo sebe? Moj lastni jaz, ki ga prežemajo želje po odkrivanju novih sekvenc v mediju, ki sem ga do tistega trenutka gojila samo zase in ki je kar naenkrat stal tam, ves krotek, nebogljen in na široko odprt neskončni razsežnosti duha, ki je že nestrpno čakal, da z vso silovitostjo vstopi v njegovo dimenzijo. Na koncu sem prišla do spoznanja, da mi sebe pravzaprav ves ta čas ni bilo potrebno premagovati, dovolj je bilo zgolj slediti notranjemu toku, se pretakati in prilagajati zavojem. Kot voda, ki deluje povsem ženstveno, a je istočasno neizmerno močna. Voda lahko poruši vsak kamen in skalo. In kaj lahko doseže kamen proti vodi? Nič. Vrzi kamen, pa naj bo še tako velik, v vodo ali celo v morje. Mogoče se bo na kratko spenilo in nastalo nekaj valov. Na koncu pa je vse spet tako, kot je bilo prej. To je moč vode, moč pretakanja. In moč ženske.
Catherina Zavodnik, 2008